Tudi Albert Einstein je imel v šoli cveke

Seveda šolske ocene ne odločajo o kasnejših uspehih in neuspehih. In seveda obstajajo zgledi za to, da so slabi učenci, ki so v šoli popolnoma odpovedali, v življenju kljub temu daleč prišli. Najslavnejši zgled, s katerim se vedno znova tolažijo vsi tisti, ki jim v šoli ne gre in ne gre, je Albert Einstein, oče relativnostne teorije. To nikakor ni legenda; Einstein je bil res slab učenec. Vendar ne zaradi pomanjkanja inteligence, Pač pa tako kakor mnogi učenci vseh časov po vsem svetu ni hotel uvideti, zakaj naj bi se učenec učil reči, ki ga niso zanimale. In ker se ni prilagodil, je prišel v spor s šolskim sistemom in na zadnje tudi padel.

Pri malem Albertu vsekakor ni bilo mogoče spoznati genialnih potez. Razvil se je razmeroma pozno. Dolgo je trajalo, preden se je naučil govoriti, tako da so se njegovi starši že bali, da ni normalen. Ko je končno le spregovoril, mu je šla beseda težko z jezika in je bil kot otrok zelo redkobeseden. Guvernanta, ki so ji zaupali otrokovo vzgojo, ga je zato imenovala “pater dolgčas”, in sicer ne samo zaradi redkobesednosti, ampak zaradi njegovega nagnjenja do lagodnosti nasploh. Rodil se je 14. Marca 1879 v Ulmu, kjer je njegov oče kratek čas prej odprl majhno trgovino z električnimi potrebščinami. Ker trgovina ni prinašala dovolj zaslužka, se je družina Einsteinovih preselila v München. Albert je v Münchnu najprej hodil v neko katoliško osnovno šolo V razredu je bil edini Žid, vendar zaradi tega ni trpel. Od enajstega leta dalje je oblikoval Luitpolovo gimnazijo. Pilo je že od vsega začetka občutil kot nasilje: “Učitelji v osnovni šoli so se mi zdeli podobni narednikom, profesorji v gimnaziji pa poročnikom,” je rekel kasneje. Izjavil je, da mu je metoda pritiska in strahu vzela vsako veselje do šole. V književnosti in aritmetiki oziroma kasneje v matematiki je bil od vsega začetka dober učenec, ker sta ga tadva predmeta zanimala. Jeziki in zgodovina so mu bili manj pri srcem to pa se je seveda poznalo pri njegovi pridnosti in uspehu. Niti toliko si ni prizadeval, da bi zbujal vsaj videz, kakor da se

ukvarja s temi predmeti. To je njegove učitelje, ki so cenili red in disciplino, najbolj jezilo.

Eden od njih mu je nekoč rekel:

“Lepo bi bilo, ko bi nas nekega dne zapustil.” Ko je Einstein odgovoril: “Saj vendar nisem storil nič napačnega,” je učitelj zagrozil: “ Nič, kar bi bilo dovolj hudo, da bi te vrgli iz šole; vendar pazi, da ne bo prišlo do tega. Tvoja prisotnost in tvoj sanjarski in ravnodušni odnos do vsega, kar skušamo tukaj poučevati, spodkupava poslušnost v razredu.” Einstein je sovražil kasarniško vzdušje svoje šole, ki se mu je zdelo posebno očitno pri telovadbi. Ena najhujših predstav mladega Einsteina je bila, da bo moral nekaga dne postati vojak. Petnajst-letni Einstein se je razveselil, ko mu je oče nekega dne precej nepričakovano sporočil, da bo moral zaradi finančnega neuspeha opustiti svoje električno podjetje in se preseliti k sorodnikom v Milano. Fant je v tej selitvi videl rešitev pred osovraženo šolo in grozečo vojaško suknjo.

A to, kar je Einstein upal, se ni uresničilo. Oče mu je namreč rekel, da je pri sorodnikih v Milanu prostor samo za Albertove starše in njegovo mlajšo sestro Majo: "Ti boš moral ostati v Münchnu saj še eno leto, dokler ne boš naredil mature."

Kot dijak je stanoval v majhni podnajemniški sobi. Ker pa ni sprevidel, čemu bi se moral še dalje mučiti s šolo, saj ga je v resnici zanimala samo še matematika, je izdelal premišljen načrt, da bi izsilil svoj odhod iz Münchna in izstop iz šole. Njegov malo starejši prijatelj, sin nekega zdravnika, mu je priskrbel zdravniško spričevalo, ki je potrjevalo, da zaradi živčne razvajenosti potrebuje pol leta okrevanja pri svojih starših v Italiji. V šoli naj bi mu odobrili dopust.

Luidpoldova gimnazija ga je brez pridržkov pustila oditi in Einstein se je odpeljal k staršem v Milano. S tem se je dokončno poslovil od šole. Prvič se je počutil svobodnega. Preden je zapustil šolo, si je dal pri svojem učitelju matematike izstavitispričevalo, ki je potrjevalo njegovo izjemno znanje matematike. To naj bi mu olajšalo sprejem na kako višjo šolo matematično-naravoslovne smeri. V Milanu Einsteinu še na misel ni prišlo, da bi spret šel v šolo. Vsaj sprva ne. Šele po daljšem času in vztrajnem očetovem prigovarjanju se je odločil, da bo nadaljeval šolanje na švicarskem politehnikumu v Zürichu. Ta je tedaj veljal za najznamenitejšo višjo tehnično šolo v srednji Evropi zunaj Nemčije, študentje pa so se lahko vpisali nanj – in to je bilo za Einsteina zelo važno – brez mature. Namesto tega so imeli sprejemni izpit, ki pa ga Einstein ni opravil. V matematiki je sicer daleč prekašal večino kandidatov, v modernih jezikih ter v zoologiji in botaniki pa njegovo znanje ni zadoščalo. Njegovo izvrstno znanje matematike je kljub temu napravilo vtis na profesorje. Ravnatelj politehnikuma mu je svetoval, naj na kaki švicarski šoli nadoknadi tisto, kar je zamudil v Münchnu in se nato spet vrne k njim. Priporočil mu je kantonsko šolo v Aarauu. Einstein je le zelo ne rad ubogal njegov nasvet, vendar je doživel prijetno presenečenje. Šola v Aarauu je bila namreč zelo liberalna in Einstein se je v njej dobro učil. Čez leto dni si je pridobil zrelostno spričevalo kantonske šole, s katerim se je lahko brez sprejemnega izpita vpisal na züriški politehnikum. In potem se je zgodilo nekaj zelo posrečenega na šoli, kjer je s šestnajstimi leti padel pri sprejemnem izpitu, je osemnajst let kasneje postal profesor. Ko je bil star dvainštirideset let, je dobil za odkritje svetlobnih kvantov Nobelovo nagrado za fiziko. Vse to in še več je doživel Einstein v svoji mladosti oziroma v času šolanja, za to zavest, da so se s šolo morali spopadati mnogi, tudi veliki in uspešni ljudje, lahko morda učencem pomaga, da ne izgubijo poguma.

Maja Ščavničar, 3.a

Naslednja stran